Ljubim življenje.

Pa ni bilo vedno tako. Bila sem na dnu. Večkrat. Se skrivala pred svetom. Si želela biti nekdo drug. Stremela k ciljem in idealom drugih. Bila gluha in slepa. Obsojala – druge in sebe. Sovražila. Bila jezna, razočarana, nemočna. Kričala v sebi. Kričala na druge. Se skrivala za maskami. Želela pripadati, se vklopiti – za vsako ceno. Tekmovala. Prezirala in lagala – drugim, sebi. Odlašala. Bila hladna, površinska, nedostopna, večkrat odsotna. Bežala – pred obveznostmi, pred drugimi, pred sabo.

Se izčrpala, odnehala, se vdala.

Odločila sem se, zavestno odločila, za spremembo. Pomirila in utišala sem hrup, ki sem ga dolgo nosila v sebi. Prižgala sem plamen upanja in vere v boljši jutri. Prvi koraki so bili težki. Prišli so trenutki, ko sem že skoraj odnehala. Vendar plamen vere in upanja v meni ni nikoli ugasnil. Vztrajala sem kljub oviram. Nisem se predala. Vztrajam in verjamem.

Radostim se in ljubim življenje vsak dan znova. Jutranjo zarjo in žareče rdeče sončne zahode. Zvezdnato nebo. Preprogo utripajočih zvezd. In polno luno – noči ob polni luni so tako svetle, čarobne. In prve pomladne dni, ko se narava prebuja iz zimskega spanja. Vonj pomladi. Vonj sveže posekanega drevja. Ptičje petje ob jutrih. Otroški smeh – tisti iskrivi smeh, ki prihaja iz duše. Sprana jutra po nevihtni noči. Mavrico. Sonce. Poletje, bosih nog. In sol na laseh. Žuborenje potoka. Vonj poletja. Vonj sveže pokošene trave. Nežen poletni veter, ki se igra z listi dreves. Šumenje morja….. Radostim se in ljubim življenje.

Hvaležna sem za pot, ki sem jo prehodila. Hvaležna sem za pot, ki je pred mano.

 

Verjamem.

Tjaša